* * ** * *** ** *** * ** * * * pod*zvezdnim*nebom *

No, tule bi moral biti zapis o Bakarskih dnevih, podkrepljen s številom slik, ampak ga ne bo … vsaj zaenkrat. Razlog, izgubljena, založena,… spominska kartica.Hmmm, bo treba začet jemat Bilobil in podobne “opojne” substance.

Tako, dokler je ne najdem, ne bo nič. Samo ta sled, v opomnik o dogodku.

Svizci, gremo na svizce, jipiiijeeee. “Pol pa pride svizec in … ” …in ga jaz škljocnem, hehehe. Lansko leto nisem imel dobre foto opreme, letos sem “oborožen do zob”. Pa za povrh je še čisto prava zobarca (brrrr) zraven.
(Pre)zgodaj zjutraj se odpravimo na pot, zbirno mesto pumpa na Jesenicah. Sledijo običajni opravki; bencin (dizel), vinjete, sendviči, WC,…. in hop, že smo na poti.
Vožnja tekoča, ni drena, sveže, dela se lep dan, milina.
Pridemo do vlaka, naložimo avte, mi pa v vagone. Zajtrk … sendviči, soki, piškoti,… Vožnja traja cca 15 minut in že smo na drugi strani doline. Avte dol in pot pod noge.
Smer > jezi in elektrarne nad Kaprunom. Cesta malo cik malo cak, pa cik-cak, naravnost bolj malo. Hvala bogu, da ni predaleč. Parkiramo in se postavimo v vrsto za karte (avtobus, žičnica???, avtobus). Do vrha je kar daleč, vmes ni ceste in je treba presesti na t.i. žičnico, ki prvič zgleda kar malce zastrašujoče. Vmes srečujemo kolesarje, eni še sopihajo in pogledujejo proti vrhu, drugi že drvijo navzdol kot snete sekire. Pokrajina je lepa, malce hladno je ne glede na to, da se sonček prebija skozi oblake. Ampak za hojo je ravno prav.
Na vrhu se da oditi v več smeri, odvisno od pripravljenosti in opreme. Mi smo se sprehodili po jezu, saj nas še čaka pot na Grossclockner. Res je velik. In koliko vode! Svizci se oglašajo s hribov. Baje so navajeni na sprehajalce in niso prav nič boježljivi.
OK, pogledali, gremo dalje.
Nak! Gremo, ampak … domov. “Tehnične” težave. Aaaaaa? Kaj pa … kaj pa moji svizci, neeeee …
Tko pride v življenju, da ne moremo vedno vse imet in/ali dobit. Milka še ne bo propadla, tko da svizci me bodo počakali do naslednjič.
Kakorkoli že, ni druge, gremo lepo počasi proti domu. Po najhitrejši poti, kar po avtobahnu.
Mhm. Kmalu uletimo v … kolono. #!grrrrr#!?!!!#! Čakamo … in čakamo … in čakamo … in … Mislim si, da mi nobeden ne zucne pri nas, vi … vi bidni turisti. Pizdite tu, pri vas doma.
Pot domov traja približno toliko, kot če bi se peljali čez Grossglocner. Podn. In če pomislim, da sem bil jaz tisti “ta pameten”, ki je predlagal najhitrejšo pot, ja … bolje da sem tiho in kar končam.
Do naslednjič.

Nekaj slikic spodaj, več pa na Glocner-Kaprun

Info o elektrarnah in jezih pa tukaj

Oh ja, po vseh poteh končno nekaj dni zase. Nekaj cunj vmečeva na kup in že drviva. Aja, pa kopalke ne smem pozabit. Smer morje, Punat, otok Krk. Ura okoli poldneva, klima na pol, da se ne pregrejeva, cesta napol prazna. In že sva tam. Hitro priklopiva elektriko, prižgeva hladilnik, ga napolniva, dvigneva tendo, postaviva mizico in stole in hop, čas za užitek. Malce je vroče in soparno, ampak se ne bomo pritoževali. Sledi sprehod, lahka večerja, kozarec vina, (vmes slišim, da so nemci nabili turke) in spat.
Nov dan. Prične se vroče in kot kaže bo samo še bolj vroče. Ojoj kam bi se človek dal? Zunaj žge, notri ne moreš dihat. Nič, nekam bo treba. Odločitev, greva pogledat v Krk. Ufff, klima, dela 100 na uro. Krk obsijan s soncem, vročina seka iz vsakega kamna posebej. Hitro v ozke ulice, po senci. Matr, če bo takole ves čas ne bo za preživet. Nobene sapice, sonce. Potrebujem senco. Odločitev pade, smer nova Baška. Klimaaaaaa, yeahh. Pol ure užitka. Baška, vrooočeeeee. Iščem senco, čukam v senci dreves kot …. res sem kljukec, kaj mi je tega treba bilo. Nazaj v Punat se mi ne gre, kot prvo avto je (pre)daleč in kot drugo se tam nimam se kam skriti pred žgočim soncem. Popoldne se prevesi v večer in spet sva nazaj. Brezvetrje. Pa ne moreš verjet, meni počasi zmanjkuje …  Ves sem pretenstan in pregret. Ob parih kuglah sladoleda spremljam fuzbal, moji favoriti spet zgubijo. K vragu vse. Odločitev, jutri smer Gorenjska , kjer gore so in zelene reke, raj takorekoč. In dom. Samo še to noč moram preživiveti. In sem.

Več pa na

http:http://bushman.myphotoalbum.com/view_album.php?set_albumName=album05

Dihaj, dihaj, dihaj, počasi, miruj … škrge, te bi prav prišle. Vlaga, vroče, jao švicam kot … . Moji občutki in počutje prvih petnajst minut v Singapurju.
Singapur, pojem urejenosti in čistosti. Pa ne samo v tistih koncih sveta, tudi za nas drži. Singpur, “fine city”, kot mu pravijo lokalci. Fine kot lepo mesto in Fine kot mesto, kjer je vse bolj ali manj predpisamo in kjere se vsako odstopanje od pravil pošteno kaznuje. In to res vsako. Tam se ne da izigravati sistema kot pri nas.
Singapur, en velik šoping center. Ne moreš verjet, trgovina zraven trgovine, lokal zraven lokala. 4.5 milijona prebivalcev in nebroj turistov so razlog za H24 odprost šoping centrov in hkrati zagotovilo, da vsi dobro poslujejo. Človek se vpraša ali je to sploh mogoče.
Pa drugače, Singapur? Od mojega zadnjega obiska (par let nazaj), se je drastično spremenil. Nebotičniki rastejo kot gobe po dežju, glede na majhnost so se preusmerili tudi v podzemlje, kot rovke, 4 -5 nadstropij dol, mesto, šoping, nema šta nema. Na nekaterih krajih lahko prideš iz enega kvarta v drugi ne da bi ugledal sončni žarek. Ne vem, no … saj je vlažno pa vroče, ampak …
Če ste v Singapurju si lahko ogledate kar nekaj zanimivosti (poleg šopinga seveda, ta je obvezen pravijo), naprimer otok Sentoza, dnevni in nočni živalski vrt, kvarte Little Indija, China Town, City. Nočno življenje je pestro, lokali so odprti do jutranjih ur. Cene so primerljive z evropskimi.
Singapurci so obsedeni z blagovnimi znamkami, Nike, Gucci, Lacoste, Breitling, … roba enaka kot pri nas. Dnevi poceni šopinga so po mojem zgodovina. Mogoče bi se kaj našlo v Little Indiji ali China Townu.
V nekaj dneh, kolikor je trajalo moje bivanje v Singapurju sem uspel preleteti vse opisane lokacije, razen Sentoze. Kaj naj rečem? Res se je spremenil. Iz nekdaj prijaznega, “obvladljivega” mesta je prerastel v šoping kiklopa, kjer je biznis prva in edina stvar, vse ostalo je postransko. Ljudje so sicer ostali prijazni in ustrežljivi, vendar … to ni to. Mesto je postalo okolju neprijazno, saj je celo pod klimatskimi napravami in s tem energetsko potratno. Če verjamete ali ne, v štirih dneh nisem videl žuželke (muha, čebela, komar), pa čeprav sem se gibal tudi izven mesta, po tropskem gozdu, na odprti tržnici z ribami in surovim mesom. Ni dober občutek. Moji spomini na “stari” Singapur so čisto drugačni.

Torej, če vas pot zanese v Singapur, si le vzemite par dni in si ga oglejte, verjetno boste očarani nad njim. Mene resno muči misel, da se ne bi več vrnil, razen, če bo res treba. Torej, prišel, videl, odšel.

Nekaj slikic s potepov, toliko, za pokušino, več pa na …

http://bushman.myphotoalbum.com/slideshow.php?set_albumName=album04

Oprema: Canon 20D, Super Takumar 50mm/f1.4, Carl Zeiss Vario Sonnar 28-75mm/f3.5-4.5, Carl Zeiss Sonnar 180mm/f2.8

Čudna so pota … Tokrat so mene zanesla v Montreal (Quebec) , Kanada. Pokrajina Quebec se nekako ne smatra sestavni del Kanade, vsi več ali manj govorijo francosko (no ja, če temu lahko rečemo francoščina), pa tudi vsi napisi so večinoma v francoščini. Vsake toliko se poskusijo odcepiti od Kanade, pa jim nekako na referendumih ne uspe. Ampak baje samo za dlako.
No ja, kakorkoli že Montreal me je … hmmm, malce razočaral. Mesto mi ni izgledalo veliko, niti ne vem kako urejeno. Okoli starega jedra z ladijskimi doki (trenutno zapuščeni in v razpadajočem stanju) so zgradili novi poslovni del mesta. Na ulicah je malo prometa, ravno tako pešcev in sprehajalcev. Stare stavbe so stisnjene med novogradnje. Ljudje so večinoma prijazni (razen tega da vedno prvo poskusijo s francoščino), kuhinja internacionalna, cene kar v redu. 
Inuite (po amerikansko eskime) in indijance uporabljajo (po mojem videnju) bolj ali manj v namen lažje prodaje spominkov (večinoma kič), tudi temnopoltih ljudi ni veliko za videti (večinoma vozniki Taxijev). Kriza s cenami goriva (1.35CAD/l) je doletela tudi njih. Masovno so začeli prodajati velike, težke avtomobile, tam od 3000ccm naprej, tko da, če kdo kupuje, evo šanse.
Podnebje podobno našemu, razvoj rastlinja zaostaja kakšen teden, dva za našim.
Če mene vprašate za obisk Montreala potrebujete dan, največ dva, potem jo raje mahnite bolj v notranjost kjer naj bi bila narava res lepa. Meni na žalost tokrat ni uspelo, ampak, a ni že Bond izrekel: “Nikoli ne reci nikoli”.
Torej …

Spodaj je nekaj slikic za pokušino, več pa na: http://bushman.myphotoalbum.com/view_photo.php?set_albumName=album03&id=resp6022628
Bodite pazljivi na kip Roberta Burnsa, še posebej na njegove besede. Meni se slišijo tako znane, pa vam?

Oprema: Olympus C-5060WZ

Za prvomajske praznike me je skupaj z mojo življenjsko sopotnico pot zanesla na Isles of Scilly (Scilly Islands), britansko otočje (cca 100 otokov in otočkov) v Atlantiku JZ od Anglije. 
Milo podnebje in prelepa pokrajina sta primerna za celodnevna pohajkovanja po otokih. Otoki so prepleteni s sprehajalnimi potmi, tako da ni problema cele dneve preživeti na svežem zraku in uživati v vseh naravnih lepotah, ki jih nudijo. Priporočljivo, če ne kar nujno potrebno je imeti čisto pravo pohodniško opremo, saj si veter, dež, sonce, megla nenehno podajajo roko.
Otočje je znano po narcisah, Puffin-ih (kaj je to si poiščite v Google ali pa si poglejte tu http://www.photosig.com/go/photos/view?id=2184257&forward), tjuljnjih, raznoraznih pticah selivkah, prelepem botaničnem vrtu, sto in več nasedlih ladjah, … pa po gusarjih in kontrabandih in še in še.
Dostop do otokov je možen z ladijsko povezavo (cca 3 ure) oziroma z letalom ali helikopterjem (cca 20 minut) iz mesta Penzance na skrajnem JZ Anglije. Če vas je pot z ladjo na otoke preveč utrudila (včasih morje ni mirno), se lahko odločite in proti doplačilu nazaj odletite. 
Če imate priložnost obiskati otoke, je ne zamudite. Ne bo vam žal.

Za pokušino nekaj fotk z otokov St Mary’s in Tresco.
Če ste že v tem delu Anglije vam na celinskem delu priporočam obisk rimskega mesta Bath, ter idilične vasice Lacock, kjer so posneli nekaj kadrov Harry Potterja.

Slike (slideshow) lahko pogledate tudi tu:
http://bushman.myphotoalbum.com/slideshow.php?set_albumName=album01
Oprema: Canon 20D, Tokina 12-24/f4, Pentax Super Takumar 50/1.4 (tisti, z   lečami)

St Ives

St Mary’s

Tresco

Lacock

Bath

in to je to, ni več …. no ja, sicer me pa čakajo že nove dogodivščine, zatorej

keep tuned

Par fotkic s popodlanskih sprehodov po La Defence narejenih z GSM aparatom.
Moram rečt, da sem kljub oh-in-sploh hvaljenjem telefona in njegove super-duper multipraktičnosti z vgrajenim fotoaparatom (5M pixel) močno razočaran. Ostrenje = mission impossible. Od cca 50 narejenih slik so na koncu ostale samo 3 (tri), ki so približno spodobne. Vse ostale so bile neostre. Nokia … c c c … slabo, slabo.

Pozdravljeni, dobrodošli v mojem dnevniku.