Naj bo svetlobe!

3 slike, ki so nastale med pavzami, ko sva se z Laro učila v Tivoliju.

Dopoldne sva z Bojanom preživela opoldne za Parmovo ulico v Ljubljani, nasproti Pivovarne Union. Tamkajšna scena zgleda kot pokopališče lokomotiv in vagonov. Kljub nekaterim dokaj ohranjenim lokomotivam je tam tone in tone odpadnega železa in jekla. Za fotografirati pa je pravi raj. Detajlov je tudi na tone in lahko bi bila tam cel dan. Zadeva ubistvu še nekaj obratuje… stari železniški veterani premikajo kakšno lokomotivo sem in tja… ampak to je pa tudi več ali manj vse, vsaj kakor sem jaz dojel zadevo. Stavbe so več ali manj zapuščene, z razbitimi okni in razpadajočimi strehami.

Takole zgleda, ko prideš na “vhod”.

Grafite in razbite šipe zagledaš že na prvem vagonu.

Cevi pod eno izmed lokomotiv, ki so jo ravnokar premaknili.

Neznana cev z neznanega stroja.

Detajl verige.

Detajl vrat na enem izmed mnogih zapuščenih vagonov, ki jih načenjata čas in rja.

In še okno z istega vagona. Razbito, seveda.

V zapuščenih stavbah je precej narkomanije. Igle so vsepovsod. Sprva vidiš sem pa tja kakšno, ko pa malo bolje pogledaš vidiš, da jih je prece več, kot bi si mislil. Moraš pazit, kje hodiš.

Še en detajl neznanega stroja.

Križ na vagonu.

Dobro namaščeno, ne?

Rja, prisotna na vsakem koraku.

En korak naprej…

Števci v kabini lokomotive, na katero sem splezal z veliko previdnostjo. Stopnička, zarjavela seveda, je bila precej majava.

Ventili v isti lokomotivi. Če sem prej rekel, da bi bila lahko cel dan na tem prizorišču, naj se popravim. Cel dan bi lahko bila samo v eni izmed lokomotiv, katerikoli. Detajlov za slikat je nešteto.

Vagona, parkirana v “V”.

En od mnogih vijakov, ki še zmeraj držijo skupaj stene starih lokomotiv in vagonov.

Za konec pa še en neznani del nekega stroja.

Takole pa psi uživajo v teh spomladanskih dneh. Še dobro, da me kmet ni videl, kako Ninji mečem palico v polje… najbrž bi popenil

Pasji low-key.

Vončina praznuje rojstni dan. Opis z eno besedo: “d’best”.

Здравствуйте!
Avtoportret.

Včeraj, na Metelkovi oz. v “Menzi pri koritu” so fantje iz WCSAT zapolnili prostor in sfurali super koncert. Če bodo še kdaj v bližini jih pojdite pogledat… fantje znajo.

Pogoji za slikat so bili v spodnjem organu, pa je vseeno nekaj slik ratalo. Hvala Bojanu, za off-shoe cord.

Študentsko življenje… kaj češ boljšega. Ko bi vsaj vedno ostalo tako.

Debata o vsem in še čem… Smo pospravili za sabo, ne skrbet.

Gasilska, skoraj.

… in pot domov.

Raj na 1000m nadmorske višine, še posebej sedaj, ko so jo obdajajo spomladanski oblaki.

Sem malo vrtnaril danes, s fotoaparatom.