Žiga Gričnik

Nedavno smo se s sošolci pogovarjali o starih zapiskih, ki jih ne potrebujemo več. Med pogovorom izjavi sošolka: »Ma ja, jaz sem jih že vrhla na kaščo!« Malo zmeden, ker še ne razumem najbolje primorskega dialekta, jo vprašam: »Zakaj pa to, kaj pa če jih boš še kdaj potrebovala?« Mislil sem namreč, da je kašča kakšen odprt ogenj in da jih je že zakurila. In že malo bolj odrezava replika: »Saj sem rekla, da sem jih vrhla na kaščo!« Začnem malo razmišljati, nato pa  jo vprašam: »A vi dilam rečete kašča?« S tem vprašanjem sem stvar le še bolj zmedel, vsaj po njenem vprašanju sodeč: »Koha?« Pa sem se izrazil bolj po slovensko: »Vi pravite podstrešju kašča?« In tako smo na koncu le našli skupni jezik.

Po tem pogovoru sem se spomnil na otroštvo, kako sva se s sestro igrala na podstrešju pri najinih starih starših in odkrivala stvari za katere nobeden ni več verjel, da so še sploh pri hiši.  Verjetno imamo vsi v sebi strast do brskanja po že pozabljenih stvareh. Kaj je lepšega,  kot najti stvari na katere smo že zdavnaj pozabili ali pa smo bili prepričani, da smo jih že vrgli v smeti. Predvsem  zanimivo je tudi hoditi po podstrešju kakšne starejše hiše, kjer so lastniki pozabili na ta prostor  in so vso nepotrebno kramo še pustili v hiši. Najdeš marsikaj zanimivega in kakšna stara stvar ti lahko veliko pove o življenju kakšne osebe.

Čeprav se zdaj ne igram več na podstrešju in že kar nekaj časa nisem zašel na kraj, kjer sem se kot otrok vsak dan igral, kako imam svoje stanovanje, si pekel jajce, pa čeprav brez ognja in pil namišljeni sok, sem se z namenom obujati nostalgične spomine po dolgem času odpravil na ta pozabljeni kraj in se prepustil svojim spominom iz otroštva.

Ne bom pozabil kako je Zoran Predin pred nekaj časa sprožil odmevno razpravo o tem, kaj je dobra glasba in kaj ne. Cela Slovenija je govorila o tej temi – strokovnjaki in tudi tisti, ki o glasbi nimajo pojma. Predvsem zanimivo se mi je zdelo, kako so izvajalci zagovarjali svojo glasbo. Ne glede na to ali so bili uspešni ali ne, so se imeli za najboljše.

Problem, kakršen se je pojavil v glasbi z uvedbo računalniške in druge digitalne tehnike, pa opažam tudi v fotografiji. Na tržišče prihajajo novi fotoaparati, ki imajo še več funkcij, so bolj prijazni uporabnikom, vgrajujejo jih celo v mobilne telefone, njihova cena pa je dostopna že vsakomur. Danes že skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj en fotoaparat. 

Kuba – dežela plesa, cigar in komunizma. Z mislimi sem že na letalu in že si zamišljam, kako se potikam s fotoaparatom naokoli in iščem kakšen ustrezen motiv. En teden pred odhodom pa katastrofa – novica, da je naše potovanje že zasedeno in ne morem odpotovati na Kubo! Verjetno vas zanima, kako lahko nekdo, ki misli, da so njegove birokratske formalnosti že urejene izve, da ne more na potovanje? No, to je že del druge zgodbe, o kateri pa v tej reportaži ne bom razlagal. Odločeni, da se vseeno odpravimo na eno potovanje, se kot izhod v sili pojavi Indija. Do odhoda je še en teden, saj je termin isti kot za Kubo. Zopet zaupamo istim ljudem, ki pa se tokrat izkažejo in nam v enem dnevu uredijo vizo in vse ostale formalnosti.

Premalo časa imam, da bi se pripravil na to potovanje. Sploh ne vem kam se odpravljam. Kaj sploh je Indija? V šoli so nas učili o šejkih, ki se valjajo v zlatu, hrani in družbi trebušnih plesalk. Govorimo o Indiji Koromandiji? Ta dežela resnično obstaja?

Fotografije so last avtorja in jih je prepovedano kopirati.

 Koromandija? To naj bi bila Koromandija? Vprašanje takoj po pristanku na letališču. Kljub trdi temi se revščina in umazanija ne moreta skriti. Komaj se prebijem do avtobusa, saj me gruča Indijcev drži za roko in mi želi iztrgati moj kovček. Pa ne za to, ker bi mi ga želeli ukrasti, temveč zato, ker mi ga želijo pomagati nesti. Saj veste njim vsak rupij pomeni življenje.

Čeprav sem Indijo obiskal zelo turistično in sem se v »zlatem trikotniku« zadrževal le 9 dni se mi zdi, da sem zaenkrat videl dovolj. Indija ni bila prva tuja država, saj že od svojega 11 leta starosti vsako leto zapustim svoj ljubi dom in se odpravim v kakšno tujo državo. Tako sem navajen že marsikaj in se mi zdi, kot da sem že videl vse,  vendar me je tokrat vse skupaj šokiralo.

Ko smo hodili po mestu, smo dobesedno prestopali ljudi, ki so ležali sredi ulice. Obletavale so jih muhe, jim sedele na nosu, trepalnicah, oni pa se za njih sploh niso zmenili. Bili so vsi garjasti, nekateri so bili brez noge, drugi brez roke,…. Stanovali so na sredini krožišča in nam mahali, ko smo se mimo njih peljali z avtobusom. Ne morem verjeti, da bom to res izrekel, vendar zdeli so se mi srečni. Ja, srečni. Kako si lahko srečen, če živiš brez vsega sredi krožišča? Mi, ki imamo polne riti vsega, se velikokrat počutimo nesrečne. Kaj pa imajo oni, česar nimamo mi? Dom? Ne, tega nimajo. Dovolj hrane in pijače, toplo vodo za tuširanje, televizijo, internet? Ne tudi tega nimajo. Ljubezen, vero, reinkarnacijo, drug drugega, družino? To pa mislim, da imajo. Imajo to, česar mi več v tem svetu nimamo.

Skozi celotno potovanje sem veliko razmišljal predvsem o ljudeh in njihovih navadah. Na eni strani bogastvo in mogočne palače za bujnimi vrtovi, na drugi strani ceste pa ljudje čisto garjasti, gobavi in podhranjeni ležijo na ulicah. Je to res tista KOROMANDIJA o kateri smo se učili v šoli? Res lahko rečem, da se ljudje valjajo v zlatu in hrani ter dobri družbi deklet? Lahko. Vendar takšnih ni veliko. Le peščica. Ali mogoče tista KOROMANDIJA obstaja v solidarnosti ljudi? Mislim, da je to tista Koromandija. Je kot esenca. Nihče je ne vidi pa vsi vedo, da obstaja.