Žiga Gričnik

V petek, 9.2.2007 smo člani Društva fotografov Svit otvorili že tretjo društveno razstavo. Tokrat razstavljamo v razstavnih prostorih Mercator centra v Celju. Za vse, ki vas zanima kaj več o delovanju društva, si lahko preberete na naši spletni strani, hkrati pa vas vabim, da tudi obiščene našo razstavo, saj bo trajala vse do 24.2.2007

 

 

Deček na kolesu nama maha, da naj ustaviva svoje vozilo in odpreva okno. »Ali sta prišla k Ludviku?« naju brez sramu vpraša. Z očetom se le spogledava. »Kdo je Ludvik?« se sam pri sebi vprašam, ko mu oče že odgovori, da iščeva prav njega. »Kar levo zavijta,« pravi deček in s prstom pokaže po asfaltirani cesti.

 

Že po nekaj metrih vožnje zagledava tablo Kamenci in se po ravni cesti peljeva v vas. Še predenj se pripeljeva v naselje, pa okoli naju skačejo razigrani otroci in se nama veselo smejijo ter mahajo v pozdrav. Ne preostane nama drugega, kot da odpreva okna in jima mahava nazaj. Pripeljeva se do prvih hiš, cesta zavije levo in naju pripelje v središče vasi. Zagledava že nekaj fotografskih kolegov, ki so že iz svojih torb vzeli fotoaparate in se razkropili po vasi. Parkirava poleg ostalih avtomobilov in si tudi midva pripraviva svojo fotografsko opremo. Ravno zakleneva avto, ko iz ene od hiš priteče Iztok in naju pozdravi: »Kar pogumno jih slikajta, saj zelo radi pozirajo,« pravi in že hiti v avto po svoj stativ. Nisva se še imela časa razgledati, ko je že k nama pristopil starejši gospod in nama ponudil svojo roko: »Pozdravljena! Moje ime je Ludvik,« se nama je predstavil in nadaljeval: »Dobrodošla v naši vasi!« No sedaj pa sva le spoznala Ludvika, ki nama ga je omenil deček. Kasneje sva izvedela, da je Ludvik starešina, nekakšen poglavar vasi. Po domače povedano, tako kot Ludvik odloči tako se v vasi tudi zgodi.

 

 

  

K Romom se nisva odpravila kar tako nekega lepega popoldneva. Dan, ko sva obiskala romsko vas, je bil 8. april, takrat namreč Romi praznujejo svoj praznik. V organizaciji Društva popotnih fotografov in fotoreporterjev, sva z očetom obiskala romsko naselje v Kamencah, kjer smo poskušali vsaj malo doživeti romsko življenje in ga tudi ujeti v svoje objektive. Slednje pa nikakor ni bilo težko, saj so otroci kar skakali okoli naših fotoaparatov in se hoteli slikati. »Slikaj mene, slikaj mene!« se je slišalo iz ust majhne deklice, hkrati pa me je deček vlekel za rokav in me prosil naj slikam njega. Obračal sem se in jih vse poskušal uloviti v svoj kader. Nekdo je hotel, da ga slikam kako leži sredi ceste, spet drugi so se hoteli slikati s svojimi prijatelji. Spominska kartica je postajala vse bolj polna, moj obisk pa se je šele dobro začel.

 

 

Tudi starejši niso pokazali nobenega sramu. Ravno nasprotno. V trenutku, ko si vanje usmeril fotoaparat, je bilo na njihovih obrazih moč začutiti otroško veselje.Vsi pa niso imeli časa skakati pred našimi objektivi, saj so se pripravljali na prireditev, ki so jo prirejali ob svojem prazniku. Niti sanjalo se mi ni kaj se bo še danes dogajalo. V vas so začeli prihajati tudi bolj pomembni gostje - župan in vsa ostala birokracija.

Dan se je že počasi prevesil v pozno popoldne in Ludvik je oznanil začetek prireditve. Sledil je še govor župana, nato pa se je začel bolj živahen program. Najprej je zaplesala skupina mladih deklic, ki so prikazale nekaj romskih plesov, nato pa so ob ritmih vaške skupine zaplesale še starejša in plesa že bolj izkušena dekleta.

 

 

 

 

 

 

 

 

Tekom dneva sem večkrat slišal besedo Rom in Cigan. Ves čas sem se spraševal, kaj za vraga je pravilno. Ali Rom ali Cigan? Po besedah Ludvika, ki jih je izrekel v svojem govoru in od ostalih prebivalcev, jim je vseeno kako jim rečemo. Skozi zgodovino so bili Cigani, sedaj pa jih Slovenci imenujemo Romi, ker se pač tako lepše sliši in nam ne zveni tako ponižujoče. Počasi je tudi meni postajalo vseeno. Naj bodo Romi ali Cigani, z njimi sem preživel lep dan in če bo le možno, se letošnje leto zopet oglasim pri njih.